100 LET PGD HOTINJA VAS
Obdobje od ustanovitve leta 1905 do 2. svetovne vojne
Čas, ko se je človek zavedel, da mu je ogenj ne samo prijatelj, ampak tudi sovražnik, sega že daleč v zgodovino. Že cesar Avgust je Rim razdelil na požarne okraje, v katerih je delovala požarna služba, kasnejši vladarji pa so njegovo tradicijo nadaljevali. Število prebivalcev v mestih se je nenehno povečevalo,številni požari pa so imeli katastrofalne posledice. Vladarji so bili prisiljeni sprejeti požarne predpise, prva v Sloveniji pa je požarni red leta 1676 dobila Ljubljana. Leta 1825 smo dobili tudi prvi požarni red v slovenskem jeziku. Ta požarni red ni ustanavljal gasilskih društev, ampak je predpisoval, da morajo v požarih pod poveljstvom predstavnikov oblasti sodelovati vsi prebivalci.
Prvo prostovoljno gasilsko društvo (požarna bramba) je bila ustavljena 1869 v Metliki, kasneje pa razvoja ni bilo mogoče več ustaviti. Ljudje so se zavedali, da se bodo samo z ustanovitvijo gasilskih društev lahko uspešno borili proti ognju, v katerem je zgorelo vse več hiš in njihovega imetja.
Tako so se tudi v Hotinji in Orehovi vasi začeli zbirati vidni možje. Razmišljali so o ustanovitvi društva, preko katerega bi se organizirano borili proti ognju in njegovim posledicam. Dne 24. aprila 1905 so pod vodstvom načelnika g. Antona Lobnika v gostilni Franca Primca v Hotinji vasi sklicali ustanovitveni občni zbor. Ustanovili so »Prostovoljno požarno brambo« s sedežem v Hotinji vasi. Prisotnih je bilo 24 članov, ki so izvolili naslednje vodstvo:
Franc Primec - načelnik
Anton Lobnik - namestnik
Franc Pišek - tajnik
Janez Žigart - denarničar
Lovrenc Gobelšek – orodničar

Tajnik Franc Pišek je prebral pravilnik društva in poudaril velik pomen tega dne, kar se je v vseh naslednjih letih le potrjevalo.
Že v pripravah na ustanovni občni zbor so idejni vodje s pomočjo vaščanov zgradili gasilski dom, ki je bil bolj orodjarnica z enim samim prostorom. Takoj po ustanovitvi so nabavili še požarno orodje, 105m cevi, na Dunaju pa so s pomočjo prispevkov kupili ročno brizgalno. Sklenili so, da se bodo predstavili na slovesni otvoritvi 27. avgusta 1905. Časopis Slovenski gospodar je vseskozi spremljal dejavnost društva. Tako je že 10. julija 1905 izšel članek, v katerem na široko piše o novi dejavnosti v Hotinji vasi, predvsem pa hvali vaje mladih gasilcev in poveljevanje v slovenskem jeziku. Prostovoljna požarna bramba v Hotinji vasi je bila edina na območju Štajerske, kjer se je poveljevalo v slovenskem jeziku. Ostala društva so kot uradni jezik obdržala nemščino vse do konca 1. svetovne vojne, nekateri pa vse do leta 1926. Kaj se je dogajalo na slovesnosti leta 1905, nam najbolj nazorno prikaže članek v Slovenskem gospodarju.
Slovenski gospodar: Dopis
Bil je to veličasten prizor, ko je pred vaško kapelico, ki je bila vsa v vencih, stala nova brizgalna, okoli nje pa se je kar trlo ljudi – cenili so jih na dva tisoč. Navdušenje je prekipelo do vrhunca, ko je stopil sam okrajni glavar na stopnico brizgalne ter v lepi slovenščini govoril o veliki važnosti novega društva, vzpodbujajoč ga k vztrajnemu, nesebičnemu delovanju in želeč mu, naj procvita in raste. Velik je bil vtis, ki so ga napravile glavarjeve besede na poslušajočo ogromno množico. Na slovensko povelje četovodje so izvršili gasilci nekaj vaj z novo brizgalno, pri čemer smo imeli priliko občudovati izurjenost mladih gasilcev in veliko praktičnost nove brizgalne. Po končanih vajah so si gostje ogledali vas, ki je bila ta dan praznično oblečena, pri vhodu je stal slavolok, na mnogih hišah so vihrale zastave, na trati sredi vasi se je dvigal mlaj s mogočno trobojnico, sredi ribnika pa je bil umetni otok – ideja in delo kmeta Klasinca – do katerega se je prevažalo v dveh čolnih. Za ljudsko veselico je bil pripravljen in primerno okrašen velik vrt, katerega je drage volje v ta namen prepustil kmet Medved. Naval ljudstva je bil tolik, da je gostilniško osebje le težko zmagovalo svojo nalogo. In zelo smo obžalovali, da si občinstvo pri toliki, ogromni množici ni moglo tako postreči, kakor smo želeli.
Bila je to ljudska veselica v pravem pomenu besede. Tamburanje se je vršilo s petjem, na odru pa se predstavljala ljudska igra »Oreh« tako dobro, da se je ljudstvo čudilo tako lepemu nastopu domačih diletantov. Veliki vtis je napravilo tudi to, da so isti vrli domači mladeniči, ki so bili prej nastopili kot gasilci, nato nastopili kot tamburaši, pevci in diletanti. Ljudstvo splošno izraža željo, naj bi se take in enake predstave večkrat vršile.
In še Slovenski gospodar 31. avgusta 1905:
Kaj enakega menda ne pomnijo najstarejši možje hotinjsko orehovske občine, kaj enakega občina sploh še ni doživela, kar je doživela zadnjo nedeljo dne 27. avgusta. Hotinjska vas je bila v zastavah in vencih, od vseh strani so prihajale kočije in koleslji in po vasi se je premikala tisoč glava množica ter zasledovala dogodke, ki so se vršili. V občini se je ustanovilo gasilsko društvo s slovenskim poveljevalnim jezikom. Kot je iz razvidno člankov, so člani društva že od samega začetka prirasli k srcu vsem prebivalcem. Niso se zadovoljili samo z borbo proti ognju. Bili so nosilci družabnega in kulturnega življenja v kraju. Dejavna je bila tamburaška sekcija, pevci in seveda dramska sekcija. Tako ustanovitev Prostovoljne gasilske brambe v Hotinji vasi lahko štejemo tudi za začetek organiziranega delovanja na področju kulturnega in narodnega osveščanja, saj je bil slovenski jezik vodilo vseh dejavnosti. Zato je bilo društvo tudi nekakšna »črna ovca« med ostalimi takratnimi požarni brambami, ki so že bile ustanovljene v okolici Maribora. Vse so bile namreč pod močnim nemškim vplivom, ki slovenskega jezika ni priznaval.
Po letu 1905 so se aktivnosti društva nadaljevale. Člani so nadaljevali z vajami, gasili so na požarih in sodelovali pri družbenem življenju v kraju. Novih gradenj ali nabav pomembnejših kosov opreme v obdobju do leta 1914 ni bilo.
Časi so bili slabi, poznala so se trenja med nemškim in slovenskim prebivalstvom, vse je kazalo na vojni spopad, do katerega je tudi prišlo. Še pred pričetkom 1. svetovne vojne pa so člani dosegli še eno izredno pomembno zmago. Uspeli so kupiti vprežni voz za prevoze na požare, kar je bila za tisti čas pomembna pridobitev.
Vojna, ki je sledila, je bila velik udarec za razvoj društva. Veliko naših članov je bilo vpoklicanih v vojsko, mnogi se niso več vrnili. Delovanje društva za štiri leta skoraj popolnoma zamre.
Po vojni, leta 1919, so se člani zopet zbrali in izvolili novi odbor. Pot obnove društva je bila težka. Opreme skoraj ni bilo več, treba je bilo začeti znova. Prav tako so se med društvi in gasilsko zvezo še bolj poznala trenja, ki so temeljila na narodni in jezikovni osnovi. Večina društev ni hotela sprejeti statusa Jugoslovanske gasilske zveze. Člani društva so se trudili po svojih najboljših močeh. Še zmeraj so bili zelo dejavni, vendar ni bilo dovolj denarja za bolj odmevno nabavo vse do leta 1931.
S težko prihranjenim denarjem od veselic in drugih prireditev in s pomočjo prispevkov so na velesejmu v Ljubljani kupili novo motorno brizgalno Renault 45. To je seveda bila neprecenljiva pridobitev in hkrati začetek razvoja društva tudi na tehničnem področju. Nova brizgalna je že omogočala drugačen pristop h gašenju, povečala je učinkovitost in sposobnost posredovanja pri požarih. S tem pa se v gasilskih vrstah pojavi tudi nova zahteva. Treba je bilo začeti z izobraževanjem gasilcev, ki bodo delali z motornimi napravami. Pojavila se je potreba po voznikih in strojnikih.
Društvo je bilo v novem zagonu. Padla je ideja o gasilskem avtomobilu. Od ideje do dejanja ni minilo dosti časa. Kupili so avtomobil znamke Daimler, karerega pa ga je bilo treba šele predelati v gasilsko vozilo. To delo je prevzel mojster Kac, dolga leta tudi predsednik in poveljnik društva. Predelava je izvrstno uspela. Avtomobil je bil slavnostno predan svojemu namenu leta 1935, ko je društvo praznovalo 30 let delovanja.
Da bi ocenili, za kakšen uspeh gre pri nabavi avtomobila, se moramo zavedati razmer, ki so vladale v tistem obdobju, predvsem dejstva, da je bil avtomobil tako kvalitetno izdelan, da so ga gasilci uporabljali vse do leta 1959. Paše takrat ni šel v staro železo, saj je bil prodan gasilcem na Hrvaško.
V obdobju do leta 1941 so si člani prizadevali čim bolje opravljati svoje poslanstvo. Opremljali so se s prepotrebnim gasilskim orodjem in gasilsko opremo. Oboje so nujno potrebovali, saj je bilo požarov v tem času res veliko. Društvena kronika jih omenja na stotine, nekatere z veliko materialno škodo. Poseben poudarek je bil na strokovnem usposabljanju, saj e razvoj gasilstva zahteval usposobitev kadra. Organizirali so številne suhe in mokre vaje doma in s sosednjim društvi. Člani so vedno skrbeli tudi za družabno življenje v vasi.
Prirejali so velike tombole in zabavne prireditve, zbrani denar pa vlagali v orodje in opremo.
Žal je dejavnost društva zopet onemogočil oboroženi spopad. Na pragu je bila 2. svetovna vojna. Člani društva so bili zopet na udaru. Nekatere so prisilno mobilizirali v nemško vojsko, drugi so odšli v partizanske vrste, tretje so izselili. Še večji udarec je bila zahteva okupatorja, da društvo nadaljuje s svojim delom pod nemško komando. Kot je bilo pričakovati, se člani uprejo in gasilska vrata se zaprejo za nadaljnja štiri leta vse do osvoboditve.
DRUGI DEL
Končala se je morija 2. svetovne vojne. Življenje se je počasi vračalo v stare tirnice, vendar je bilo vsem jasno, da ne bo nikoli več, kot je bilo. Menjal se je družbeni sistem. Nekatere vrednote so izgubile svoj smisel. V takšnem okolju se je začelo obnavljati delovanje društva. Prvi sestanek na novo imenovane Gasilske čete Hotinja vas je bil 11.6.1945 v prostorih gostilne Cebe v Hotinji vasi. Izvoljeno je bilo novo vodstvo, ki si je takoj zadalo nekaj osnovnih nalog. Najpomembnejše je bilo urediti in opremiti orodišče oz. gasilski dom. Nujno je bilo treba nabaviti gasilske uniforme, saj so bile stare predane partizanom. In ne nazadnje, treba je bilo nabaviti gasilsko orodje in opremo. Stare opreme dejansko ni bilo več. Vse, kar se je dalo uporabiti v času vojne, so uporabili partizani ali okupatorji, ostala oprema pa je bila uničena ali neuporabna.
Seveda je bilo v povojnem času skoraj nemogoče priti do gasilske opreme. V novi Jugoslaviji ni bilo podjetja, ki bi jo proizvajalo, nekoč najbolj znani nemški proizvajalci pa so seveda v glavnem imeli uničene proizvodne kapacitete. Prav tako ni bilo razpoložljivega kapitala. Pred letom 1940 je obstajalo kar nekaj premožnejših krajanov, na katere so se lahko gasilci obrnili, po letu 1945 pa takih oseb ni bilo. Povojna oblast je mnogo vlagala v izgradnjo in obnovo industrije in infrastrukture, za kaj več pa seveda ni bilo denarja.
Člani društva so začeli iskati nove možnosti za pridobitev prepotrebnih finančnih sredstev.
Ena od možnosti je bila razširitev svoje dejavnosti, tako so se usmerili tudi v kulturno dejavnost. Ustanovili so pevski in godbeni odsek. Naj poudarim, da je kulturna dejavnost v preteklosti gasilcem prinesla kar nekaj denarja. Že od ustanovitve društva so prirejali gledališke predstave. Prvi dve so postavili na oder že leta 1905, in to igro »Oreh« in »Ne vdajmo se«. Vse predstave so bile odlično obiskane in so prinesle kar nekaj denarja.
Tako je društvo pričelo s številnimi kulturnimi in zabavnimi prireditvami, s katerimi si je kmalu pridobilo obilo obiskovalcev, ki so leta po vojni te prireditve zelo pogrešali. Finančno stanje se je tako izboljšalo in kmalu je bilo zbranih dovolj sredstev za nabavo nove opreme.
Člani Gasilske čete Hotinja vas so tako v l. 1949 slavili svojo novo pridobitev: prenosno motorno brizgalno DKW 800 z gasilsko prikolico in vso potrebno opremo, kot so sesalne in tlačne cevi, koš, dvojak, ključi, ročniki. Po dolgem času so zopet razpolagali z opremo, s katero so se lahko uspešno spopadli z ognjem.
Seveda so bile želje po razvoju društva še večje. Društvo ni razpolagalo s svojimi prostori, zato so člani že leta 1950 sklenili, da začnejo z gradnjo gasilskega doma. Aktivnosti so trajale do leta 1954, ko jim je takratna Občina Rače dodelila stanovanjsko hišo z gospodarskim poslopjem. Začeli so z deli, da zgradbo preuredijo v gasilski dom. Člani so se razveselili dejstev, da bodo kmalu lahko na svojem, zato so z veliko vnemo začeli z obnovo. Material so kupili iz svojih sredstev in iz sredstev, zbranih pri vaščanih, vse delo pa so opravili sami. Že leta 1955 ob 50. obletnici delovanja pa so svečano odprli takrat sodoben gasilski dom, ki je bil ponos vseh gasilcev in občanov. Pripravili so veliko slavje, ki so se ga udeležili gasilci in obiskovalci iz bližnje in daljne okolice.
Delo je nezadržno teklo naprej. Preveč bi bilo omenjati vse akcije in aktivnosti.
V obdobju naslednjih petih let so potekale aktivnosti za nabavo novega gasilskega vozila. Seveda ne zastonj. Ob 55. obletnici so se veselili novega uspeha. V garažo so postavili nov tipiziran gasilski avtomobil TAM PIONIR.
Največja zanimivost te predelave je, da so člani sami sestavili avtomobil iz delov, kupljenih v tovarni TAM. In še večja zanimivost je v tem, da je karoserijo za avtomobil izdelalo Kolarstvo KAC iz Hotinje vasi.
Samo eno leto je bilo potrebno, da je ob gasilskem domu zrasel zidani stolp za sušenje cevi. Ta stolp stoji še danes in prav neverjetno si je zamisliti, da so ga člani gradili sami. Velika pridobitev tega leta pa je bila tudi gasilska sirena, ki je z visokega stolpa klicala na borbo z nezaželenimi ognjenimi zublji. Z nabavo vedno nove gasilske in zaščitne opreme je društvo zdaj veljalo za dobro opremljeno in strokovno usposobljeno za svoje delovanje.
Kmalu po letu 1965 pa so člani društva povlekli še eno dobitno potezo. S svojimi sredstvi in s svojim delom so od centrale v Orehovi vasi postavili telefonsko linijo do gasilskega doma. Ta telefon je bil za kraj izrednega pomena, saj je dolga leta bil edini na vasi. Seveda je bil namenjen tudi krajanom, ki so ga hvaležno uporabljali dolga leta.
Čas je nezadržno tekel. Svet se je razvijal, tehnološki napredek pa je prihajal tudi do nas. Že leta 1967 so člani razpolagali z novo motorno brizgalno ROSENBAUER, ki je služila svojemu namenu naslednjih trideset let. Kar nekaj generacij gasilcev je zraslo ob brnenju tega neuničljivega stroja. In ker sodobna črpalka ne more brez sodobnega vozila, se še isto leto začne akcija za nabavo novega orodnega vozila.
Že leta 1972 je bilo slovesno predano namenu novo vozilo Ford. Zbiranje sredstev je bilo dolgotrajno in naporno, končni rezultat pa je bil osupljiv, saj v tistih časih uvoz avtomobila skoraj ni bil mogoč. Zato pa so se člani še leta postavljali z vozilom, ki je daleč izstopal iz povprečja.
Poleg nabave gasilske opreme, vozil in orodja je v vsakem društvu pomembno delo s člani. Oprema sama ni dovolj, če nekdo ne upravlja z njo. Zato je bilo v letih razvoja društva nešteto gasilskih vaj, kjer so se gasilci usposabljali in spoznavali z opremo. Prav tako je vse več članov obiskovalo tečaje za pridobitev specialnosti in tečaje za oficirski kader. Seveda pa sami člani ne zagotavljajo razvoja in stabilnosti društva, če za njimi ni mlajšega kadra. Tako je že od samega zaključka 2. svetovne vojne v gasilskih vrstah delovalo tudi nekaj pionirjev. Sčasoma jih je bilo vse več, zato se je vodstvo društva odločilo in leta 1977 razvilo prvi pionirski prapor. Pionirjem je še danes v ponos.

Že nekaj let prej pa so člani društva zopet začeli razmišljati o svoji širitvi. Prostori, v katerih so bili, so postajali premajhni in nesodobni. Odločili so se za adaptacijo in širitev gasilskega doma. Z obnovo se je začelo leta 1976. Člani so v obnovo vložili mnogo napora in vztrajnosti, predvsem pa več tisoč ur prostovoljnega dela. Najhujša je bila borba za finančna sredstva. Pomagali so tudi krajani, ki so darovali les, uredili prevoze, obrtniška dela in podobno.
Leta 1980 ob 75-letnici društva je bila obnovljena zgradba predana svojemu namenu. Za vloženi trud in veliko pridobitev za PGD in kraj so člani prejeli najvišje državno odlikovanje. V času praznovanja pa se je zgodil še eden pomemben dogodek. Podpisana je bila listina o pobratenju med GD Hrvatini in GD Fram. Kot se bo kasneje pokazalo, je to bil izjemno pomemben dogodek, predvsem z vidika družabnega življenja in zabave. Že naslednje leto je bilo v delovanju društva zopet prelomno. Ponudila se nam je priložnost ki je nikakor nismo smeli izpustiti iz rok. Z bliskovito akcijo vodstva društva je že leta 1980 v garaži kraljevalo kombinirano gasilsko vozilo TAM 125 T10, ki sicer ni bilo povsem novo, je paše dvajset let služilo svojemu namenu.
V naslednjih letih so potekala dela predvsem na opremi nove dvorane. Uredili smo kuhinjo, sanitarije, stopnišče, centralno kurjavo, preuredili sejno sobo in garaže. Zaradi pomanjkanja prostora pa smo zgradili še orodišče s skladiščem za gorivo. V tem vzdušju je potekalo tudi praznovanje 80-letnice društva.
Veliko dela je bilo na vzdrževanju gasilskega doma in okolice. Prirejalo se je veliko vaj, vse več ekip se je uvrščalo v sam vrh na tekmovanjih v gasilskih športnih disciplinah. Da pa ne bi bilo brez novih pridobitev, so začeli člani zopet razmišljati o nakupu novega vozila.
Tako smo leta 1993 že svečano proslavili nakup novega orodnega vozila Ford. Vozilo, ki smo ga kupili, smo predelali v orodni avto. V njem se je poleg vse potrebne opreme (sesalnih cevi, tlačnih cevi, trojakov, gasilnih aparatov, dihalih aparatov in orodja) bohotila tudi nova gasilska črpalk ZIEGLER 500. Na novo pridobitev smo bili seveda zelo ponosni. Toda tudi nova pridobitev ni bila več daleč.
Že leta 1995 smo pripravili novo slovesnost. Ob 90-letnici smo razvili novi društveni prapor. Seveda ne bi bilo nič nenavadnega, če ne bi bilo kar nekaj izjem. Prapor krasi čez 150 trakov, zlate žebljičke pa smo morali postaviti na posebno podlogo, saj je na drogu zmanjkalo prostora.
Že v naslednjih letih se je pojavila potreba po močnejši motorni črpalki. Željo smo takoj realizirali in v garažo pripeljali novo motorno brizgalno ZIEGLER, ki je bila najmodernejša v svojem razredu in ima neverjetne sposobnosti črpanja vode. Da bi bili s črpalko čim bolj mobilni, smo kupili še prikolico in jo opremili z vso potrebno opremo. S tem kompletom smo se dodatno opremili predvsem za posredovanje pri poplavah in zalitih kleteh.

Da ne bi ostali brez dela, smo se lotili obnove stolpa in ostrešja. Tako smo na novo prekrili gasilski dom, uredili notranjost stolpa in začeli razmišljati v novem sodobnem kombiniranem gasilskem vozilu. Začeli smo z eno od največjih akcij v zgodovini društva. Z veliko pomočjo Občine Hoče-Slivnica in krajanov nam je uspelo ob 95-letnici društva leta 2000 predati svojemu namenu novo sodobno kombinirano vozilo M.A.N. Bili smo prezadovoljni, saj smo s tem zagotovili kakovostno posredovanje v vseh naših akcijah. In da to ne bi bilo vse, smo v avtomobil namestili tudi razpiralo in škarje za pomoč pri naravnih in drugih nesrečah.
Po letu 2000 v društvu ni bilo večjih nabav. Res je, da smo nabavili dihalne aparate, zaščitne obleke, čelade,škornje, agregat, novo motorno brizgalno Tomos. Lotili smo se preureditve prostorov. Uredili smo sodobno pisarno, klubske prostore in sanitarije. In se seveda pripravljali na 100-letnico društva. Praznovali jo bomo 27. avgusta tega leta. Več o prireditvah na ta datum pa v naslednji številki naših in vaših Utrinkov.

TRETJI DEL
7. avgust 1905. Na ta dan je bila ustanovljena Požarna bramba v Hotinji vasi. Prebivalci našega kraja so se odločili, da se bodo organizirano borili proti ognju in njegovim posledicam. Požarna bramba je bila društvo, v katerem so lahko te interese tudi uresničili.
27. avgust 2005. Točno 100 let je minilo in v Hotinji vasi smo praznovali. Jubilejnih 100 let delovanja našega društva. Jubilej, katerega praznovanje so nam omogočili predniki, ki so v preteklem stoletju postavili zgradbo s trdimi temelji. Tako imamo danes društvo, ki ima veliko število članov, v katerem ne manjka mladine, žensk in veteranov. Imamo sodobne prostore, opremo in usposobljene operativce. Vsi so pripravljeni pomagati ljudem v nesreči prostovoljno, brez plačila, brez prisile. Zaznamujejo jih tiste plemenite lastnosti, ki so skozi stoletje notranje bogatile vse hotinjske gasilce.
Gasilci smo se na praznovanje naše visoke obletnice začeli skrbno pripravljati že pred nekaj leti. Želeli smo, da bi naša 100. obletnica ostala gasilcem in vaščanom v trajnem spominu. Zato smo začeli razmišljati, kaj bi naj bilo tisto, česar se bomo še dolgo spominjali. Po temeljitem razmisleku je dozorel plan investicij in spored prireditev, tako da smo lahko začeli z delom. Vzporedno z glavnimi cilji, ki smo si jih zastavili, smo začeli z obnovo gasilskega doma in okolice. V sklopu doma smo uredili novo, opremljeno pisarno, klubske prostore in sanitarije. Zamenjali smo okna in vrata, uredili električno napeljavo, prepleskali in uredili garaže. V dvorani smo zamenjali vse svetilke, uredili smo kuhinjo in sanitarije.
Staro orodišče je odslužilo svojemu namenu, zato smo ga podrli. Na njegovem mestu je zraslo novo orodišče z garažo. Skoraj vsa dela smo opravili gasilci sami s prostovoljnim delom. Prav zato smo na novo zgradbo zelo ponosni. V njej bo našla svoje mesto naša oprema in gasilski avtomobil.
Nova garaža je bila ena od planiranih pridobitev. Prav tako je bilo v planu asfaltiranje dvorišča, ki je bilo bolj podobno njivi kot funkcionalnemu objektu. V akcijo smo krenili že pred dvema letoma, ko smo z g. županom in občinskim svetom dosegli dogovor za financiranje tega projekta. V zadnjem mesecu je prišlo tudi do realizacije. Danes je dvorišče funkcionalno in vzorno urejeno.
Pred nami je bila le še realizacija tretje želje, t. j. nabava novega gasilskega vozila za prevoz moštva GVM-1. Izbrali smo sodoben, ekonomičen in vzdržljiv Volkswagen Transporter 2.5 TDI. Tudi ta nakup nam je ob večjih naporih uspel. Bili smo pripravljeni. Lahko smo začeli s praznovanjem.
V sredo, 24. avgusta, so se krajanom predstavili najstarejši, tisti, ki so v našem društvu najdlje. Naši veterani so ob pomoči veteranov iz Frama in Razvanja prikazali vajo s starimi gasilskimi brizgalnami, ki so že muzejski eksponati. Veliko zanimanje je sprožila ročna brizgalna na konjsko vprego, pa motorne brizgalne častitljive starosti nad 70 let, ki so tudi last našega društva. Prav tako je pritegnila pozornost stara avtolestev in nenazadnje gasilci – veterani v starinski opravi. Splošno začudenje pa je izzvalo dejstvo, da je vsa ta, lahko bi rekli muzejska oprema, brezhibno delovala. Veliko število gledalcev, na čelu z g. županom, podžupanom in gosti iz gasilske organizacije, je z navdušenjem zaploskalo akterjem te predstave.
V četrtek, 25 . avgusta, so se krajanom predstavili naši gasilci operativci skupaj z gasilci iz naše občine, s PGD Hoče in PGD Bohova, sodelovali pa so tudi gasilci JZZR Maribor. Pokazali so svoje znanje ob težji prometni nesreči z razlitjem nevarne snovi in požarom. Svoje sposobnosti je v tem sklopu pokazala tudi ženska gasilska desetina našega društva. Tudi ta prireditev je bila množično obiskana, gledalci pa so jo z zanimanjem spremljali.
Obe prikazani vaji smo priredili v centru Hotinje vasi ravno zaradi tega, da si jih ljudje lahko ogledajo in vidijo, s kakšno opremo razpolagamo hotinjski gasilci. Nenazadnje so krajani tisti, ki nam s svojim finančnimi prispevki pomagajo pri nakupih.

V petek, 26. avgusta, smo se zbrali na dvorišču pri gasilskem domu. Center dogajanje je bila nova garaža, ki je bila slavnostno okrašena, ob njej pa je stal nov gasilski avtomobil. Ob slavnostnem nagovoru predsednika Danila Smogavca, župana Antona Obrehta in ob vodenju Metke Fras smo predali svojemu namenu obe pridobitvi. G. župan je prerezal trak ob otvoritvi novega objekta in predal ključe novega vozila poveljniku Darku Jesenku. G. župnik Jože Šömen je svečano krstil naš nov objekt in avtomobil. Za konec smo v novi garaži odprli tudi razstavo gasilskih eksponatov. Za prijetno vzdušje so s svojim petjem poskrbeli člani pevskega zbora DU Orehova-Hotinja vas in folklorna skupina KUD Milke-Zorec iz Hotinje vasi. Petkov večer se je zaključil s svečano sejo ob praznovanju 100-letnice PGD Hotinja vas. Govorniki in gosti so govorili o pomenu delovanja društva, zaslužni člani pa so bili nagrajeni z priznanji in odlikovanji.

Sobota, 27. avgust 2005, je bil dan, ko smo s svečano proslavo počastili 100.-letnico PGD Hotinja vas in 16. dan gasilcev GZ Maribor. Slavnost se je začela z gasilsko parado, v kateri so korakali gasilci vseh društev GZ Maribor, pobrateni gasilci iz Hrvatinov in gostje iz Avstrije. Za strumni korak je skrbela godba iz avstrijskega Ottendorfa. Praporščaki s 27. prapori, čez 200 gasilcev z 18 gasilskimi vozili je tvorilo dolgo kolono, ki jo je bilo čudovito pogledati. Na svečani tribuni so parado spremljali visoki gosti. Med njimi tudi podpredsednik državnega zbora RS Sašo Peče, poslanca Srečko Hvauc in Boštjan Zagorac, župan g. Anton Obreht, podžupan g. Jože Merkuš in drugi. S strokovne strani pa so bili tu podpredsednik GZ Slovenije Tone Koren, podpoveljnik GZ Slovenije Maks Lešnik in mnogi drugi. Žal je parado spremljalo deževje, kar pa ni pokvarilo svečanega trenutka.

Na svečani proslavi pod šotorom, v katerem se je trlo obiskovalcev, je slavnostni govornik, predsednik društva Danilo Smogavec, orisal zgodovino društva v preteklih 100 letih. Ostali govorniki so čestitali gasilcem iz Hotinje vasi za njihovo nesebično delo in pomoč. Zaslužni člani so prejeli državna odlikovanja. Gasilci PGD Hotinja vas pa so se svojim zvestim donatorjem, sponzorjem in sodelavcem zahvalili s priložnostnimi darili. Pevci so zapeli, plesalci folklorne skupine so ogreli dlani gledalcem, člani pihalne godbe so s samostojnim koncertom poskrbeli za festivalsko vzdušje.
Po zaključku proslave se je ob zvokih ansambla Lojzeta Slaka v nabito polnem šotoru še dolgo v noč razpravljalo o gasilcih, njihovem delu, uspehih in novih nalogah, ki jih čakajo. Seveda ob plesu, zabavi in smehu.
Proslavili smo prvih 100 let delovanja društva. Upamo, da jih bodo naši zanamci slavili še veliko. Uspešni pa bomo lahko samo ob vsestranski podpori lokalne skupnosti in krajanov. Še vnaprej vas prosimo za pomoč, za vse dobro do sedaj pa se vam še enkrat zahvaljujemo.
Kličemo vam na svidenje z gasilskim pozdravom NA POMOČ!

Predsednik PGD Hotinja vas
Danilo Smogavec